Že nekaj časa spremljam Android telefone na spletu vendar zares nisem imel opravka še z nobenim. Največ kar je, sem si ogledal na hitro kakšen prijateljev telefon. No, zadnje čase malo resneje premišljujem da bi si nabavil enega zase – se mi zdi, da je Android že kar uporaben. Pa sem dokaj nepričakovano dobil priložnost testirat enega izmed njih. Jure iz Mobitela mi je prijazno poslal telefon HTC Desire za testiranje za obdobje dva tedna. HTC Desire je dvojček Googlovega Nexus One – referenčnega telefona Android, ki ga prav tako izdeluje HTC. Za razliko od Nexusa One, Desire nima odpravljanja šuma mikrofona med telefoniranjem, ima pa ščepec več pomnilnika RAM (567MB vs 512MB) – kar pri Androidu, ki vse programe tlači kar v pomnilnik, ni tako zanemarljivo (Froyo naj bi odpravil to omejitev) pa še sledilno kroglico so zamenjali z, zame neuporabnim sledilnikom prsta in gumbe na zaslonu s pravimi fizičnimi gumbi. Pa še kakšna razlika bi se našla.
Za začetek naj povem, da nisem pretiran oboževalec HTCja. Prej nasprotno. Moja najslabša iskušnja z njimi sega nazaj v čas Windows Mobile 6.x in HTC TyTN II telefona. Sicer spodobna stvar (strojna oprema) na papirju, celo grafični pospeševalec je dosegal kakšne 3/4 ravni iPhona. In potem razočaranje. HTC je “pozabil” priložiti grafični gonilnik, brez katerega je bil grafični pospeševalnik manj uporaben kot superračunalnik brez elektrike. Uraden odgovor HTCja na jezo tisočih uporabnikov: “Ah, dejte no, sej nismo nikoli eksplicitno obljubili grafičnega pospeševanja, če ga hočete, si kupite naš nov XY aparat, kjer je to obljubljeno”. Kar me privede do druge zamere HTCju. Non stop proizvajajo nove modele, na stare pa hitro pozabijo. Hja, vse za čim večji dobiček, saj vzdrževanje starih modelov ne prinaša direktnega dobička. To je še posebej veljalo v času Windows Mobile, zdaj je morda malo, ampak res malo, bolje. Ta pristop me še najbolj spominja na tisti vic o neskončnem številu opic, ki jih postaviš pred tipkovnico in ena prej ali slej napiše Hamleta – tako HTC proizvaja morje novih in novih modelov v upanju, da bo kakšen le uporaben. Za kontrast si poglejte Apple, ki skrbi za svoje 3(!) različne iPhone še zdaj, edino prvega ne bo več podpiral s prihajajočim iPhone 4 OS.
Moja merila za Android telefon:
- ne sme imeti lasten uporabniški vmesnik. Zakaj? Preprosto, ker potem se bo podjetje izgovarjalo, da ne more posodobiti operacijskega sistema, ker je posodobitev lastnega uporabniškega vmesnika zahtevno opravilo.
- nalagalnik (bootloader) mora biti odklenjen. Zakaj? Zato, da lahko naložimo drugo verzijo OS in nam ni potrebno čakati na proizvajalca (glej zgoraj). Na svetu je kar nekaj ljudi, ki sestavlja verzije po meri in te so večinoma ljudem dostopne in boljše kot proizvajalčeve. Ko se proizvajalec naveliča posodabljati telefon, je to edina možnost za nadgradnjo.
- spodobna baterija, ki omogoča vsaj dan nezahtevnega dela.
- vsaj 480x800 zaslon, čim večji, tem bolje.
- že se le da brez fizične tipkovnice, ker ta naredi telefon večji in težji.
- WiFi, Bluetooth in 3G.
- fotoaparat, ki zna narediti spodobno sliko (za nujne primere, ko ni pravega pri roki).
Kar sledi ne bo nek strokoven opis, ampak zgolj moje dvotedenske uporabniške izkušnje, s poudarkom na stvareh, ki mi niso všeč. Konec koncev nam nadležne in neuporabne stvari veliko povedo o uporabnosti telefona, mar ne? Telefon je lahko še tako dober, toda če ima napako, ki ga naredi neuporabnega, vse njegove dobre strani niso vredne nič.
In kaj sem ugotovil po dveh tednih uporabe?
No, za začetek bi si želel malo več časa, dva tedna nista ravno dovolj za kakšen poglobljen vtis. Prvi vtisi so pozitivni, ohišje je spodobno in lepo ga lahko spravim v stranski hlačni žep, zaslon lepo sije v živi barvi in stvar je spodobno hitra. Konec koncev ima 1Ghz procesor Snapdragon. Za namestitev SIM kartice je potrebno odpreti zadnji del ohišja in odstraniti baterijo. Mimogrede, zraven je še (tovarniško priložena) Micro SD kartica velikosti 4GB. Klik klik - in če je baterija polna, je telefon pripravljen na uporabo.
Operacijski sistem je aktualni Android 2.1 Eclair in je “onesnažen” s HTC Sense uporabniškim vmesnikom, kar bo zelo verjetno dober izgovor, da bomo na Froyo-ta (Android 2.2, ki na trg prihaja te dni) čakali dosti časa. HTC je sicer izjavil, da lahko pričakujem Froyo-ta za letošnje njihove modele nekje proti koncu leta. Za starejše modele pa se ne ve, kar zelo verjetno pomeni sredinec roke uporabnikom. Ste pomislili, da bo Desire naslednje leto lanski model? In – da ne bo pomote - Froyo ni bistveno (če sploh je) zahtevnejši kot Eclair. Da so to zgolj pohlepni marketinški nameni nam pove dejstvo, da so ljudje celo uspeli G1 (letnik 2008) posodobiti na Eclair. No, na srečo se menda da dobiti dostop do superuser pravic (root) in tako zaobiti neumne omejitve – na lastno odgovornost in izgubo garancije seveda. Kakorkoli, HTC Sense mi deluje precej nepotrebno, mogoče ima nekaj koristnih delov – npr. Flash, deljenje internet povezave preko USB kabla (USB tethering), pa še to ne bo več potrebno s prihodom Froyo-ta. Vremenski del je ravno tako neuporaben, ker v Sloveniji podpira le Ljubljano. Zastonj Weatherbug je precej spodobnejši. Skratka, HTC Sense uporabniški vmesnik je bolj nonsense.
Zaslon je 480x800 3,7 palčni AMOLED, kar pomeni, da naj bi imel boljše barve kot klasičen LCD. In res je lepo gledat vse te žive barve, le na soncu je skoraj neuporaben zaradi odseva. Ima pa tudi eno grdo skrivnost, ki jo neradi oglašujejo, oziroma je sploh ne. Za razliko od navadnih zaslonov, pri katerih ima vsaka pika na zaslonu vse tri barvne komponent (RGB – rdeča, modra, zelena) jih ima Desirejev samo dve, kar je odkril Luke Hutchison na ars technica (vezano je na Nexus One, ampak Desire je dvojček z istim zaslonom). Ja, vsaka pika ima zeleno komponento, medtem ko se rdeča in modra izmenjujeta.
Desire, bela podlaga in črn tekst: lepo se vidi izmenično rdečo in modro, zelena pa je konstantna
TyTN II, bela podlaga in črn tekst: vsaka pika ima RGB komponente
Za natančnejši opis te packarije si poglej hiperpovezavo. Razultat? Bolj spackan in slabše čitljiv tekst ter slab občutek v želodcu, ker nas HTC vsaj zavaja, če že ne laže. In pazite - to pri napravi, ki je v prosti prodaji vredna okoli 600€. Obstaja tudi tretja razlaga, da HTC svoje zaslone pač meri v HTC pikah, ne pa kot vsi drugi, v RGB pikah. Očitno HTC kar ne more iz svoje kože in na račun kvalitete malce prireja specifikacije. Vse za dobiček, mar ne.
Drugi problem povezan z zaslonom je večdotičnost (multitouch). Večdotičnost na Desireju je spet en poceni klump, ki deluje samo do neke mere, to je, dokler nista prsta blizu ali na isti osi. Večinoma te hibe med vsakdanjim delom človek niti ne opazi (večinoma uporabljamo samo en prst). Ampak če igramo igrice ali vrtimo kakšne slike, itd., pa zna biti prav moteče. Več si oglejte na tej povezavi, program s katerim omenjeno pomanjkljivost lahko sami testirate pa zastonj dobite na Android tržnici pod imenom Multitouch Visible Test. Spet poceni HTC bližnjica.
1400mAh baterija je prešibka za takole strojno opremo in ne zdrži niti cel dan. Da se popravim, ne zdrži niti cel dan ob relativno nezahtevnem delu, kot je občasno prebiranje e-pošte, Twitterja in Facebooka, kar smatram kot minimum opravil. Ves čas sem imel vklopljen tako bluetooth kot WiFi. Če človek zraven zaigra še kako igro tu in tam in kaj potelefonira, vam telefon crkne prej kot v pol dneva. Mogoče se da baterijo varčevati s kakimi dodatnimi programi, ki izklapljajo bluetooth, ko ni telefonskega klica ali kaj podobnega, ne vem.
1GHz Qualcomm Snapdragon procesor je dovolj hiter, stranski produkt te hitrosti je občasno znatno segrevanje aparata. Froyo pa naj bi delovanje še dodatno bistveno pospešil s programskimi optimizacijami.
Bluetooth sem uporabljal v kombinaciji s Jabra BT530 slušalko in delalo je v redu. Z WiFi-jem prav tako nisem imel problemov, mogoče edinole nima ravno nekega dobrega dometa. Telefonski del deluje brez problema, kompas še kar, merilec pospeška tudi.
Sem pa imel probleme s priloženim odjemalcem za e-pošto (del HTC Sense). Za e-pošto uporabljam exchange strežnik. Največji problem na katerega sem naletel je bil ta, da mi občasno pošte ni in ni hotel poslati in to brez opisa vzroka napake – enostavno jamra, da je težava pri pošiljanju. Večinoma je v roku enega dneva pošto vseeno odpremil. Neugodno, če ti gori hiša in po e-pošti kliceš gasilce na pomoč. Poleg tega me odjemalec ne obvesti, če pride pošta v mapo, ki ni Inbox. Klasičen nedodelan HTCjev program. Bi vsaj pustili Googlov e-mail, ki zgleda bolj uporaben, vsaj meni – je pa res, da ga nisem testiral.
Najhuje kar se mi je tekom testiranja zgodilo, je bila avtodestrukcija SD kartice. Si predstavljate film Mission Impossible: “Tole sporočilo se bo uničilo v roku 5 sekund”? Začelo se je tako, da sem nekega dne spet imel problem s pošiljanjem e-pošte in sem se odločil, da ga poskušam reštartat (reštart je večinoma magična rešitev za večino problemov, če ne deluje, ga pač večkrat ponoviš). Power Off in že po 53ih sekundah je pravilno mrknil. Klik in kakšnih 55 sekund kasneje mi je ponosno javil: “Blank SD card, SD card blank or has unsupported filesystem”. Hua. Kar tako. Še dobro, da nisem imel kaj vrednega gor. Sem poskušal formatirat, pa se ni nič zgodilo. Čudno. Sem dal kartico ven iz telefona in v moj čitalec SD kartic in tudi nič, kot da kartica ni prisotna. Huh? In očitno nisem edini, ki je naletel na to samodestrukcijo. Android Forums in XDA forums imajo podobne in enake probleme (pa še na drugih forumih imajo podobna sporočila). Glede na to, da ljudje javljajo probleme na različnih SD karticah, bi se dalo sklepat, da je nekaj narobe s telefonom. Auč. Si predstavljate tajvansko ruleto: “Daš v Desire SD kartico in če preživi vklop telefona, greš v naslednji krog”?
Povzetek
Kaj pa vem. Meni se tale Desire še vedno zdi, kot pravi HTC izdelek, kjer namečejo noter en kup tehnologije, uberejo bljižnjice in stvar čimprej izstrelijo na tržišče, prodajo čim več in potem pozabijo na reševanje težav. Zraven pa jih še srbijo prsti in si ne morejo kaj, da ne bi napisali svojega vmesnika, uporabnik pa nima možnosti izbire. Je pač tako, da se ljudje delimo na tiste, katerim je HTC Sense všeč in tiste, ki se nam zdi bolj brezveze, pa še nove verzije OS pridejo z ogromnim zamikom zaradi teh dodatnih uporabniških vmesnikov, če sploh pridejo. Desire ima vsaj to prednost, da je dvojček Nexusa One, Googlovega otroka. To pomeni, da bo Google nove verzije najprej priredil za Nexus One in HTC ne bo imel veliko dela. Samo HTC Sense bo potrebno prenesti in že bo kako leto naokoli. Tako npr. uporabniki HTC Hero-ta čakajo na nadgraditve predpotopnega Androida 1.5 že več kot sedem mesecev. Bomo videli, če bodo pri Froyo-vemu Desiru kaj hitrejši (konec leta obeta spet čakanje in čakanje).
Če lahko živite z omenjenimi problemi ter ste se sprijaznili, da vas HTC zavaja, potem vam je telefon lahko celo všeč. Zase vem, da ga ne bom kupil. So mi naštete pomanjkljivosti prehude, da bi žrtvoval kup denarja. Si bom raje še ogledal Motorolinega Milestona ali pa počakal na kaj bolj meni prijaznega.